V MESTU

Ptujsko Kurentovanje

Ptuj je moj rojstni kraj in moja velika ljubezen. Že od malih nog občudujem njegovo zgodovino in tradicije, ki ga plemenitijo. Kurentovanje spremljam od kar vem zase. Kot majhna deklina sem v nedeljskih povorkah tudi nastopala. Takrat še ni šel v mednarodne razsežnosti, bil je pristno lokalni dogodek. Smo pa imeli domačini že takrat maskiranje za del svoje lastne identitete.

S kurentovanjem sem gor rasla in mislim, da ga v mojih 37 letih življenja nisem niti enkrat izpustila. Ljubezen me je odpeljala iz Ptuja, a se vsako leto, zdaj tudi že z družino, vračam nazaj. Veseli me, da ta čudoviti peti letni čas (kot Ptujčani radi rečemo) danes delim z mojimi otroki. Spodaj pa še z vami, nekaj utrinkov iz letošnjega jubilejnega 60. Kurentovanja.

Ptuj je vsak februar pisano okrašen.
Izložbe po mestu so polne lepih in domiselnih stvaritev Ptujskih šolarjev.
Na nedejski osrednji povorki se zbere ogromno število prebivalcev, ki so priča bogati etnografski zgodovini pustnih likov iz območja Dravskega in Ptujskega polja. Najbolj priljubljen in najbolj številčen je seveda kurent oziroma korant.
Ko si kurenti vzamejo odmor za vino, razstavijo svoja slikovita pokrivala na Prešernovi ulici.
Vsako leto se na povorki predstavijo tudi pobratena mesta, kjer prav tako živi tradicija pustovanja. Na fotografiji so vodne fontane iz Srbije.
Muza in največje slikarske mojstrovine.
Lokalne skupine vsako leto tekmujejo med seboj v najboljših skupinskih maskah. Na sliki je, vsaj meni, najbolj izvirna skupinska letošnjega leta, noji iz Male vasi.
Edinstven!

 

Naravopotniki beremo:

Ob letošnji 60-obletnici ptujskega Kurentovanja je pri Založbi Pivec izšla knjiga Kurent avtorice in moje dobre znanke Liljane Klemenčič. Pravljica z ljudsko motiviko govori o osirotelem fantiču Kurentu, ki kot pastir služi pri bogatem kmetu. Fantova dobrota in splet okoliščin poskrbijo, da pridobi goslice, puško in sodček z magičnimi močmi, ki jih uporablja proti oholi gospodi. Dečka naposled obsodijo na vislice, a njegova poslednja želja je bila, da bi še enkrat zaigral na goslice – tedaj so vsi začeli plesati in nihče ni pomislil na to, da bi ga ustavil. Tako mu je uspelo pobegniti. Kurent se je podal v svet, po katerem je popotoval vse, dokler ni napočil čas, da se poda v nebesa. Tam ni odgovarjal za svoje grehe, saj so vsi že prav dobro vedeli, kako dobro je njegovo srce. Zaprli so ga v čebelji panj in ga postavili na mesec. Tam je še danes; ko je luna jasna, vidimo na njej črne pike – to je Kurent, ki počiva.

Knjiga je opremljena s fotografijami letošnjega Prešernovega nagrajenca za življenjsko delo Stojana Kerblerja.