IZLETI V NARAVO

Rokovnjaški tabor v Udin borštu

Gorenjska oziroma Kranjska je bila za časa Ilirskih provinc precej uporna. Med francozi je postala znana zaradi izobčencev, ki se niso želeli pridružiti francoski vojski in so se raje skrivali po okoliških gozdovih. Skrivnostni Udin boršt je slovel kot eden od takih zloglasnih krajev, zato smo si ga želeli pobliže ogledati.

Kriva jelka je predel gozda v Udin borštu, ki ga je lokalno kulturno turistično društvo z istim imenom (KTD Pod krivo jelko Duplje) uredilo leta 1998. Takrat so posadili jelko, ki nadomešča nekdanjo krivo jelko, okoli katere so se zbirali rokovnjači (po večini vojaški dezerterji), ki so prebivali in se klatili po Udin borštu v letih od 1825 do 1853. Veliko se jih je teh razbojnikov balo, saj so radi ropali po okoliških vaseh. Najbolj pa so bili znani po svoji posebni govorici, rokovnjaščini, ki je bila zmes večih jezikov in narečij.

Mi smo se na pot do krive jelke odpravili v času karantene, ko smo še smeli zapustiti svojo občino. Parkirali smo v kraju Zgornje Duplje v bližini cerkve sv. Mihaela in sledili lesenim tablam z narisano krivo jelko vse do rokovnjaškega tabora. Zanimivo je bilo raziskovati bukov in iglasti gozd na poti, naši 4,5 letnici smo razložili tudi razlike med smreko in jelko ob poti (rast iglic na vejah, storži). Najbolj pa jo je navdušil rokovnjaški tabor, kjer so postavljene štiri lesene hišice sredi gozda.

Na začetku nas je čakal dokaj strmi del poti, ki je bil asfaltiran. Potiskanje otroškega vozička navkreber kljub izzivu ni bilo pretežko. Na vrhu se je asfaltni del zaključil in sledila je prijetna ravna makadamska gozdna pot.
Znano je, da je Udin boršt prepleten s številnimi stranpotmi, na katerih se lahko izgubijo tudi domačini. Da sprehajalci  ne bi zašli s poti, so  poskrbeli domačini  in opremili pot z oznakami s podobo krive jelke, ki nas je vodila vse do zastavljenega cilja.
Drevesa na poti so bila res zanimivih oblik. Skrivnostna, ukrivljena, razvejana.

Po slabi uri hoje, z vmesnimi krajšimi postanki, smo se znažli v rokovnjaškem taboru. “Tabor v osrčju gozdov Udin boršta sestavljajo štiri lesene, z lubjem pokrite hiške-“kožarice” z odprtim ognjiščem in klopmi. “Kožarice” so sicer tradicionalna oblika začasnih bivališč, ki so jih gradili predvsem gozdarji in oglarji, v 19. stoletju pa so dale streho tudi roparskim rokovnjačem.  (vir).

Rokovnjaški tabor so postavili z namenom, da bi na doživljajski način predstavili življenje rokovnjačev, njihovo zgodovinsko in kulturno ozadje, obenem pa mlade seznanili z veščinami preživetja v naravi, od katere so bili rokovnjači precej odvisni.
Streha iz lubja. Simpatične hišice so imele odprta vrata, tako smo si jih lahko ogledati tudi od znotraj.

Na poti nazaj smo opazili znak za grad in zavili na stransko pot, ki je bila prepletena s koreninami.  Radovednost nam ni dala miru, zato smo si ga želeli ogledati. Dobrih 100 metrov naprej pa smo namesto gradu zagledali križišče in ob tem nenavaden prizor, ki je seveda navdušil našo 4-letnico. Na mahovnatih tleh in na okrog rastočih štorih je bilo razstavljenih veliko število majhnih figuric. Zdelo se nam je, da bil lahko služile kot jaslice v božičnem času. Vsekakor smo dožili nepričakovano in prijetno presenečenje, zato smo se na tem mestu zadržali še slabih 15 minut.

V malem mestu figuric smo videli  vse od majhnih pingvinov pa do dobrih starih smrkcev.
Od blizu – Shrek, levinji dvojčici in operna pevka? Princesa? 🙂
Okrog figuric je bilo tudi veliko prelepih gozdnih cvetlic.

 

Udin boršt vsekakor ni razočaral in še se bomo vrnili, saj ponuja še veliko zanimivosti in skrivnostnih predelov, ki jih želiva pokazati otrokoma.

 

INFOTOČKA:

Regija, občina, kraj: Gorenjska, občina Naklo, kraj Zgornje Duplje.

Dostop za otroške vozičke in gibalno ovirane: dostop je možen. Do rokovnjaškega tabora smo se odpravili z otroškim vozičkom brez večjih ovir. Največjo težavo, če lahko tako rečemo, nam je predstavljal vhod v rokovnjaški tabor, ki je bil poln korenin, zato smo na tem mestu voziček dvignili in ga odnesli k hiškam.

Parkirišče: avto smo parkirali ob cerkvi sv. Mihaela. Desno od cerkve boste zagledali asfaltirano cesto, ki vodi v hrib. Po tej  poti smo se odpravili do rokovnjaškega tabora. Alternativna možnost je parkiranje pri vaškem vrtcu.

Čas trajanja: za celotno pot tja in nazaj s postanki smo porabili dobri dve uri.

Naravne znamenitosti: krajinski park Udin boršt, ki s številnimi vrtačami, kraškimi jamami in vodnimi izviri predstavlja najboljši primer t.i. konglomeratnega krasa v Sloveniji.

Dodaten nasvet: Na območju krajinskega parka Udin boršt sta speljani dve tematski pohodniški poti, ki obljubljata zanimivo rekreativno izkušnjo v osrčju gozdov.  V kolikor vas zanima edinstvena narava Udin boršta, se lahko lotite dobre tri ure dolge pešpoti Po deželi konglomeratskega krasa. Druga je Podeželsko-naravoslovna učna pot Kriva jelka, ki traja dobrih 5 ur. Dodatne informacije z opisom obeh tematskih poti najdete tukaj.

 

Naravopotniki beremo:

Obstaja kar nekaj leposlovnih knjig, ki  obravnavajo življenje rokovnjačev. Morda je nabolj znana tista nedokončana od Josipa Jurčiča. V zgodovinski knjigi “Rokovnjači” Jurčič (za njim pa Janko Kersnik, ki je zgodbo dokončal)  sicer dogajanja ne postavi v Udin boršt. Zato pa ga omenja pisatelj in publicist, ter zadnjih šest let župnik v Dupljah  Peter Bohinjec, v zgodovinski povesti “Pod krivo jelko“. V kolikor vas zanimajo rokovnjači iz zgodovinskega vidika, pa vam v branje toplo priporočamo zanimiv prispevek “O Dimežu in rokovnjačih na Slovenskem“.

 

Komentarji so izklopljeni za Rokovnjaški tabor v Udin borštu