GRAJSKI POTEP

Smledniški Stari grad

Sončno nedeljo smo Naravopotniki izkoristili za obisk družinskih prijateljev v Smledniku in sprehod do tamkajšnjega gradu, ki je priljubljena sprehajalna točka domačinov.

Stari grad ima za seboj kar precej burno zgodovino. Primarno zgrajen v 11. stoletju je večino časa svojega obstoja bil namenjen (kruti) fevdalni gospodi za nadziranje svojih tlačanov in varovanje pomembni trgovskih poti od Primorske do Štajerke in na drugi strani do Gorenjske. Grad je prehajal iz rok v roke številnih znanih plemiških rodbin, med drugim tudi grofov Andeških, Celjskih grofov in Hasburžanov. Velika imena nam dajo vedeti, da je moral biti grad res strateško pomemben, o čemer se lahko prepričamo, ko stopimo na grajsko obzidje.

Razvalina Starega gradu, ki je delno obnovljena, je vidna že od daleč in se nad krajem dviga na bližnjem hribčku. Do tja vodi pot mimo kalvarije ali naokrog po cesti. Asfaltni del se konča s parkiriščem, od tam naprej pa je približno 20 minut hoje navkreber po makadamski cesti.

Ime Smlednik izhaja iz stare slovenske besede mled kar pomeni svetel listnati gozd. V tega vstopimo pri parkirišču, ki se nahaja nad tem travnatim pobočjem.

Mi smo se na grad odpravili z našim osem-mesečnikom v vozičku in smo z nekaj truda, v glavnem pa brez težav pripeljali na vrh. Ponekod je malo bolj strmo, a je pot lepo urejena in ni problema. Tudi za malo starejše otroke (v našem primeru 4-letnice) pot ni bila prezahtevna.

Na Smlednik vodi več gozdnih poti, ki se slej ko prej priključijo h glavni poti.
Ko se na vrhu gozd konča, se razpre čistina in na tej končno zagledamo tudi razvaline gradu.

Na vrhu se nahajajo klopi za počitek, manjše igrišče z gugalnicami in pa nekaj lesenih kipov živali ter kač iz lokalne legende. Kot se za vsak pošten grad spodobi, ima tudi Stari grad na Smledniku svojo legendo, o kateri si lahko več preberete spodaj.

Leseni zmaj je hit med otroki. 🙂
Ob tem simpatičnem jazbečarju se nahajajo igrala za otroke.
Grad je v razvalinah že veliko let, saj so zadnje pozidave na njem opravili daljnega leta 1610. Tudi Valvasor je poročal o tem, da je grad zapuščen, ker se je tedanja gospoda raje preselila v dvorec pod hribom. Danes lahko tako vidimo tipično zasnovo srednjeveškega gradu.

Največje presenečenje za nas je bila manjša, urejena plezalna krožna pot med skalami gradu, ki je naše otroke zelo zabavala in naredili smo veliko skupnih krogov. Kot zanimivost lahko otrokom pokažete ob koncu vrvi (na fotografiji) kamnito kačo, ki se vzpenja proti ruševinam gradu. Po Smledniški legendi gre za grajsko deklico, ki spremenjena v kačo varuje grajsko zlato.

Atiji s tamalimi v akciji 🙂

Povzpeli smo se tudi med obnovljene ostanke gradu, od koder je čudovit razgled na okolico, prednjačijo seveda Kamniško-Savinjske in Julijske Alpe. Po zaslugi lepega vremena smo videli Šmarno goro, Zbiljsko jezero, pa tudi Triglav in Grintovec. Seveda smo izkoristili priložnost za fotografiranje.

Slovenska zastava kljubuje vetru nad čudovito Gorenjsko pokrajino.
Po ruševinah gradu se je mogoče tudi sprehoditi, ob tem pa ne pozabite na varnost najmlajših. Spodnji del obzidja se je izkazal tudi zelo priročen za igranje skrivalnic.
Grad je imel na začetku močan samostoječ obrambni stolp, ki se je do danes delno ohranil. Obdan je z 3 metre debelimi stenami, okrog njega pa so kasneje za potrebe obrambe pozidali še utrjeno obzidje. Gospodarji Smlednika so bili namreč neusmiljeni pri pobiranju dajatev, zaradi česar so se tlačani kar petnajstkrat (žal neuspešno) uprli.

V manjši kavarni pod ruševinami gradu smo si na koncu privoščili topel čaj in flancate ter uživali na soncu. Ko smo napolnili baterije smo se zadovoljni vrnili v dolino.

INFOTOČKA:

Regija, občina, kraj: Osrednjeslovenska, občina Medvode, kraj Smlednik.

Dostop za otroške vozičke in gibalno ovirane: možen. Naš terenski voziček smo praktično brez problemov pripeljali do grajskega vrha, ki se nahaja na višini 515 metrov. Pot nazaj dol je nekoliko zahtevnejša, saj so posamezni odseki strmejši, zato v tem primeru priporočamo previdnost, zlasti če se na vrh odpravljate po dežju ali pozimi, ko pot lahko zaledeni. Prav tako bodite pozorni na avtomobile, saj se nekateri radi pripeljejo z njimi vse do vrha.

Parkirišče: avtomobil je možno parkirati čisto pri dnu, na primer pri Krajevni skupnosti Smlednik. Druga možnost je, da se po asfaltirani cesti pripeljete do začetka gozda, kjer se nahaja parkirišče za obiskovalce gradu.

Čas trajanja: za vzpon po cesti smo potrebovali dobre pol ure. V kolikor se odločite povzpeti na grad čez Kalvarijo, boste do vrha potrebovali nekoliko manj časa.

Kulturne znamenitosti: razvaline gradu s srednjeveško  zasnovo; Kalvarija s 14 kapelicami iz leta 1772.

Dodaten nasvet: Od Smledniškega gradu je mogoče nadaljevati pot vse do protiturškega tabora in cerkvice Svetega Tilna v Repnjah, o katerem kroži prav zanimiva zgodba, temelječa na ljudskem izročilu, vredna svojega holivodskega filma. 🙂 Nedaleč stran od Smlednika se nahaja tudi Zbiljsko jezero, ki je prav tako priljubljena destinacija med domačini. Ob jezeru se je mogoče z otroki sprehoditi, nahraniti labode ali se zaigrati na otroških igralih.

Naravopotniki beremo:

S Smledniškim gradom je povezana legenda o Zakleti graščakinji. Na gradu je vladal graščak, ki je bil nepoboljšljiv kockar. Pri tem je bil uspešen, zato nihče ni želel več z njim kockati. Na koncu je povabil k igri hudobca, ki ga je seveda nadigral. Graščak je ob igri zastavil in zgubil grad, hčero in še svojo dušo. Hudobec je graščaka vzel, hčera je pa izginila. Pojavila se je kača, ki je lezla iz gradu in ljudje so verjeli da je to izginulo dekle, ki zdaj pazi na vreče zlatnikov, nekje pod gradom. Zgodba se še nadaljuje, namreč kačo bi lahko rešil in ob tem obogatel lokalni pastirček, a je naredil usodno napako, da se je pozabil umit v studencu pod gradom. Podobo dekleta in pastirčka boste uzrli ob prihodu na grad, med skalami pod grajskim zidom pa tudi kamnito kačo, ki še danes domnevno varuje nekje vreče zlata. Legendo o Zakleti graščakinji si lahko preberete v kratki publikaciji “Smlednik v ljudskem izročilu”, avtorice Dušice Kunaver, ki se nahaja TUKAJ. Ob prebiranju knjižice ne spreglejte še ene zelo znane Smledniške legende, ki je opisana na strani 9.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja