IZLETI V NARAVO

Stavešinske slepice – najboljši približek aktivnega vulkana na Slovenskem

Naravopotniki smo se po 5 dnevnem bivanju v Prekmurju odpravili proti domu. Tudi pot nazaj smo izkoristili za obisk ene izmed posebnosti, ki se sicer nahajajo ob reki Ščavnici med krajema Stavešinci in Ivanjševci.

Ivanjševska slatina

Na območju Ščavnice in okolice Radencev se nahaja največ naravnih vrelcev mineralne vode v Sloveniji. Vrelce so ljudje izkoriščali kot stalen vir  pitne vode in to zajemali v lončene posode, da je voda ostala hladna. Naravne vrelce so vaške skupnosti večinoma zajezile in uredile, da tečejo po ceveh, ponekod pa so jih izkoristili tudi za industrijsko prodajo (kot na primer v Radencih). V kolikor so vrelce odkrili v središču vasi, so jih poimenovali po tem kraju in tako je tudi v primeru vrelca v Ivanjševcih, kjer na dan priteka Ivanjševska slatina.

V Ivanjševcih smo najprej obiskali mesto izvira mineralne vode, ki je lepo zajezen in urejen, tudi njen okus je boljši kot pri tisti iz vrelca Nuskova. Domačini tam redno polnijo steklenice vode in jo pijejo, tako nam je vsaj zaupal gospod, ki smo ga tam srečali.

Okolica je lepo urejena, prvotni izvir je dozidan v kapelico, ob njem pa so na voljo mize s klopmi. Sicer morda ni najbolje vidno, a pri vrelcu na improvizirani deski sedi domačin in si ravno nataka vodo v steklenico. Kot pravi v njeno kakovost ne dvomi. 🙂

Tako kot pri vrelcu v Nuskovi smo tudi tukaj bili priča rdečerjavi prsti, ki je posledica železovih spojin, ki se izlivajo v okolico. Mi smo se pohecali, da so čarovnice v Noči čarovnic uspešno spremenile vodo v sicer zdravilno, a rdečo bobnečo brozgo. Na spodnjem posnetku lahko vidite, kako zelo je okolica rdeče obarvana. 🙂

 

Čarovniški kotli na Stavešinskem vrhu

Pravi podvig pa je bilo najti mofete oziroma slepice, kot jim pravijo domačini. Gre za vulkanski pojav, edinstven v Sloveniji, to je namreč nekakšna razpoka ali luknja v vulkanskih kamninah, skozi katere iz zemeljske notranjosti uhaja plinasti ogljikov dioksid in (ponekod) izvira skupaj z vodo. Ker gre za posredni pojav vulkanizma na naših tleh, bi lahko mofete oziroma plinske izvire imenovali tudi najboljši približek delovanja vulkana v Sloveniji. Polni vtisov iz ogleda doživljajskega parka Vulkanije nekaj dni pred tem smo si seveda mofete želeli pobliže ogledati.

Približno smo vedeli, kako izgledajo, v pomoč nam je bil namreč TALE posnetek. Kot lahko vidite, res delujejo impresivno, nenavadno, divje.  Mofete spominjajo na čarovniške kotle, v  katerih neprestano šumi, brbota in vre. Po ljudskem izročilu bi lahko dejali, da čarovnice v teh kuhajo točo. Glede na to, da smo se v Stavešincih ustavili dan po Noči čarovnic, ni bilo težko prepričat naše 4-letnice, da bomo videli kraj, kje so pustile svoje čarovniške kotle 🙂

Dolgo smo jih iskali in nato s pomočjo prijaznih domačinov na poti le našli. Z glavne ceste v Ivanjševcih smo se povzpeli na Stavešinski Vrh, nato pa ob zelo majhni tabli z oznako za vrelce zavili levo, se po gozdni cesti spustili dol in po nasvetu domačina parkirali pri stari zapuščeni počitniški prikolici. Od tam smo malo naprej ob poti zagledali znak za Stavešinske slepice. Kar nekaj časa smo jih nato še iskali na bližnjem travniku in v gozdičku, vmes skoraj obupali, nato pa jih le odkrili.

Pot v gozd. Mofet niti približno ni enostavno najti, a se z nekaj truda le pustijo odkriti. Za orientacijo, desna stran gozda je taprava. 🙂

Ker so bile mofete prekrite z listjem, nam je pomagal brbotajoči in sikajoči zvok uhajanja plinov pod površjem. S palico je naš ati zakopal med listje in videli smo lahko premikanje in brbotanje v zemlji, predvsem pa nas je presenetil močan vonj. V bližini je bila tudi mrtva ptica, zato se tudi sami nismo predolgo zadrževali v neposredni bližini. Od izhajajočih plinov človek namreč hitro postane kar malce omotičen in daljše vdihovanje zagotovo ni zdravo.

Ogljikov dioskid, ki puhti iz mofete, je težji od zraka, zato se zadržuje pri tleh in pri tem zaduši živali, ki so v njegovi bližini. Na tleh, kjer izhajajo plini, smo tudi sami opazili mrtvo ptico. Priporočljivo ravno ni ležat na teh tleh ali se pretirano dolgo zadrževat. Tudi mi smo čutili delovanje plinov, če smo se dovolj približali sami luknji, ker pa smo stali, je bila nevarnost za nas res majhna.

Dodajamo še posnetek za boljšo zvočno in vizualno predstavo:

Vsekakor zanimiva izkušnja, videti neko takšno manj znano posebnost, za katero marsikdo ne ve in je ne oblegajo drugi turisti. Če imate v sebi kaj raziskovalne žilice vsekakor priporočamo.

 

INFOTOČKA:

Regija, občina, kraj: Pomurska, občina Gornja Radgona, naselje Stavešinci (Stavešinske slepice), naselje Ivanjševci (vrelec mineralne vode).

Dostop za otroške vozičke in gibalno ovirane: delen. Ogled Ivanjševskega vrelca je dostopen za vozičke. Za mofete boste v primeru obiska z dojenčkom potrebovali nosilko.

Parkirišče: Zraven Ivanjševskega vrelca je parkirišče. Ob obisku mofet sta dve možnosti parkiranja. Lahko parkirate nekje na Sotinskem vrhu (na primer pri križu) in naprej po cesti poiščete znak za vrelce. Druga možnost je, da se ob znaku za “vrelce življenja” spustite z avtomobilom navzdol skozi gozd  in ga pustite ob zapuščeni počitniški prikolici na levi strani gozdnega križišča.

Čas trajanja: Za obisk vrelca smo si vzeli slabih 15 minut. Če ste na postanku, lahko bližnje klopi z mizami izkoristite za malico. Mofete smo po drugi strani iskali več kot eno uro, kar je posledica slabe označenosti. Najboljša možnost, da jih najdete je, če prosite za usmeritev prijazne domačine. Pretirano dolgega zadrževanja na območju mofet ne priporočamo, še posebej če se tam znajdete, kadar je brezvetrje.

Naravne znamenitosti: slatinski mineralni vrelec v Ivanjševcih, vulkanske mofete v naravnem okolju.

Dodaten nasvet: Slabih 150 metrov od Ivanjševske slatine se nahaja Ivanjševski vrelec, urejen kot zabetoniran studenec s pipo. Vrelec je skrit na močvirantem območju, zato ga domačini ne koristijo. Je pa kemijska sestava tega boljša od Ivanjševske slatine, predvidoma zaradi globine, iz katere priteka na površje. Če se mineralnih vrelcev še niste nasitili, pa lahko zavijete še do Stavešincev, kjer se nahaja Stavešinska slatina. To najdete v bližini Stavešinskega gasilskega doma. Vreden ogleda je tudi bližnji Negovski grad, Krajinski park Negova in Negovsko jezero.  Obisk teh nas še čaka v bližnji prihodnosti. 🙂

 

Naravopotniki beremo:

Za Stavešinske slepice smo izvedeli iz knjige Skriti Biseri Slovenije, avtorja Petra Skoberneta. Gre za odlično monografijo, polno slikovitih fotografij in predlogov za izlete v manj znane kraje Slovenije. Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Med pripravo na ogled Ivanjševcev in Stavešinev smo naleteli tudi na raziskovalno nalogo učencev osnovne šole dr. Antona Trstenjaka iz Negove. Mladi so se domislili svoje turistične zgodbe, kako privabiti več turistov v svoje lepe kraje, zato je naš obisk baziral na njihovih predlogih. V nalogi so predstavili tudi zgodbo ženice po imenu Hebra, lokalne zeliščarke, ki so jo obsodili čarovništva. Hebda je znana po tem, da je pozdravila bolno grofico iz gradu Negova s pomočjo čudežne in zdravilne mineralne vode, ki jo je po naključju odkrila in s katero s je tudi sama pomladila. V raziskovalni nalogi si lahko prebere celotno zgodbo, kako je odkrila vodo in kdo ji je pri tem pomagal. Sicer iz naloge sami nismo uspeli razbrati, če gre za lokalno legendo ali gre zgolj za plod domišljije mladih raziskovalcev, vsekakor pa zgodbo lahko delite z vašimi otroci, če se odločite obiskati te kraje.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja